Joga studio Sadhana

Zakaj ozavestiti trebušni center, tudi ko ne izvajamo jogijske prakse?

fotkaZakaj ozavestiti trebušni center, tudi ko ne izvajamo jogijske prakse

Besedilo: Jerca Cvetko

Ilustracije: Jure Engelsberger

 

Učitelja joge velikokrat slišimo omeniti trebušni center. Največkrat ob navodilih za pravilno izvedbo neke asane, gibanja ali dihalne tehnike (načina dihanja in pranajame).

Zakaj imajo ta navodila oz. napotki mnogo globlje ozadje, kot si mislimo? In zakaj jih je vredno z jogijske blazine prenesti tudi v vsakdanje življenje?

Ko sem med jogijsko prakso začela zavestno usmerjati pozornost na trebušni center, se je ta bistveno poglobila. Zato sem začela vlogo trebušnega centra raziskovati tudi teoretično v različni (tudi ne samo jogijski) literaturi in na izobraževanjih/delavnicah. Pred mano so se razgrinjala področja znanstvenih in alternativnih študij ter primerov iz prakse, ki so bili vedno znova dokaz, da je predel trebušnega centra pomembno območje. Zasledimo imena, kot so večplastni mišični sistem, center, drugi možgani, točka hare, tan tien, popkovno središče, težiščna točka telesa, stabilizator telesne drže, iniciator vsakega našega giba, skladišče naših čustev, izvor vsakega diha, center psihofizičnega ravnotežja in naše moči, naše jedro, sedež intuicije

V vas želim vzbuditi radovednost, da sprejmete izziv in tako na jogijski blazini kot tudi v vsakdanjem življenju čim bolj ozavestite – svoj center.

Vsi naši programi in njihova imena /naslovi ter teskti/opisi so avtorsko delo in so predmet avtorske zaščite ali druge pravne oblike zaščite intelektualne lastnine. Besedila ali dela besedila ni dovoljeno prepisovati, razmnoževati ali kako drugače razširjati v komercialne namene. Vsako kopiranje teksta bomo takoj prijavili pristojnim organom.

Stabilizacija in gibanje

Naš trebušni center je sestavljen iz globljih in površinskih plasti mišic. Globlja plast je namenjena stabilizaciji naše hrbtenice in prsnega koša, da imajo lahko glava, roke in noge močan in stabilen temelj, iz katerega se lahko gibljejo. Stabilizacija se začne v globljih mišičnih plasteh in se nadaljuje navzven, proti okončinam. Tako vsak gib našega telesa ali premik okončin (rok, nog ali glave) podprejo globlje mišice našega trebušnega centra. Zunanja plast omogoča mobilnost telesa – tvorijo jo mišice, ki nam omogočajo gibanje.

Podpora iz centra

Če ne uporabimo podpore iz centra, bo naša kinestezija le skupek nepovezanih segmentov našega telesa. Glava, trtica, obe roki in nogi so se zmožne gibati v različne smeri neodvisno ena od druge, matrica te zahtevne motoričnega nadzora pa je v tem, da imamo center, ki naše gibe podpira, center, od koder ti izvirajo.Ilustracija 1

Med jogijsko prakso na to središče, ki je ključno pri ohranjanju povezanosti telesa kot celote in pri ohranjanju moči giba, pogosto pozabimo. Pozorni smo na to, v kakšnem položaju držimo okončine (roki, nogi), ne zavedamo pa se, da jih povezuje in drži v položaju trebušni center.

Ko nam je asano težko držati, ko v njej ne najdemo stabilnosti, ravnotežja ali pa je videti nepovezana (glava »visi«, pri asani ne sodeluje celotno telo, roke ali noge se nam tresejo, asana ni »prizemljena«, hrbtenica ni podaljšana …), je to očitni znak pomanjkanja podpore in povezanosti s centrom.

Ilustracija 2

Ilustracija 3

 

 

 

 

 

 

 

 


Torej, bodimo pozorni, da gradimo asano z zavedanjem podpore in moči svojega centra; ključ širjenja moči iz centra pa je v dihu.

Vse, kar moramo vedeti na somatski ravni občutenja asane, ki je pravilno podprta iz centra, nam postane jasno, ko postanemo pozorni na gibanje, širjenje našega diha po telesu. Ko dovolimo dihu prosto potovati iz centra v ekstremitete (glavo, trtico, roki, nogi) in nazaj, se to potovanje diha prenese prek subtilnih notranjih impulzov, ki sestavljajo naš mišično-skeletni sistem; prek sklepov, organov in telesnih tekočin. Ko tako s pozornostjo spremljamo dih, ki se zgodi v našem centru in potuje prek telesa, nam ta zagotovi moč in pravilno podporo slehernega položaja. Izdih pa našo pozornost spet zbere v centru.

Ilustracija 4 in 5Donna Farhi, svetovna avtoriteta na področju joge, ima za postavitev optimalne asane kratke, a jedrnate usmeritve:

  1. Začutite dih. Tudi če asana zahteva aktiven trebušni center, ima dih še vedno izvor v centru. Kako se od tam širi po telesu?
  2. Kako to širjenje diha postavi vaš položaj/asano? Dovolite, da se dih iz centra razširi v vseh šest strani: po centralni osi v trtico in glavo, iz centra v obe roki in v obe nogi.
  3. Kako vas dih podpira? Ga čutite v vseh delih telesa?

Kamor gre pozornost, tja gre energija (ang. where the attention goes, energy flows). Tako ne postavimo optimalne asane le na fizični ravni, ampak omogočimo kar največjo pretočnost kisika in energije po telesu. In kamor gre prana (vitalna energija, dih, kisik), tam se porajajo vitalnost, zdravje in dobro počutje.

Ko povečamo zavedanje teh notranjih impulzov, je zaznati porast naše energije, uravnovešeno telesno zavedanje in jasnost duha. Takrat ima naša jogijska praksa tako blagodejne učinke, da se joga znajde na vrhu seznama naših prioritet v vsakdanjem življenju.

ytt

Kaj, če je naš center šibek?

Če nimamo ozaveščenega središča oz. je moč našega centra šibka, to pogosto vodi v fizične težave: bolečine v spodnjem delu hrbta, slabo držo (lordoza, kifoza, skolioza), poškodbe, obrabo medvretenčnih diskov, artritis, težave s sakroiliakalnimi sklepi, išias, povešanje organov in šibenje njihovega tonusa (kar je vzrok za njihovo slabše delovanje), vse to pa vodi v številna druga bolezenska stanja.

Psihološko smo brez močnega centra zlahka vrženi iz ravnotežja, pa tudi dovzetnejši za stres in z njim povezanimi bolezenskimi simptomi. Pogosto se zgodi, da nas imajo močnejše osebnosti za »predpražnik«, ne glede na to, ali smo z osebami v družinskem oz. poslovnem odnosu ali pa na njih naletimo po naključju.

V situaciji, ki nas »vrže iz tira«, si lahko uspešno pomagamo tako, da obdržimo pozornost na centru, se prek njega povežemo s tlemi (»grounding« – se prizemljimo) in se zavedamo vsakega vdiha, ki se od tam širi navzven. To nam bo dalo moč.

Trebušni center je tudi sedež naših čustev. Sodobne bolezni, kot so motnje prehranjevanja, odvisnosti, depresija, anksioznost … lahko uspešno saniramo z delom na trebušnem centru. Ko začnemo z redno prakso ozaveščanja tega predela, lahko občutimo potlačene vsebine (boleče dele sebe). Zato se sprva lahko počutimo še slabše, kar je sestavni del zdravljenja. Z dihom, gibanjem in usmerjanjem pozornosti bomo te občutke sprocesirali – začutili, prebavili, predihali in izpustili.

 

Možgani št. 2

Vzporedno z zgoraj omenjenim načinom dojemanja postavitve telesa in diha, odkritjem, ki je mojo jogijsko prakso prestavil v novo luč, sem naletela na zanimivo študijo o tem, da so naši »drugi možgani« v drobovju. Znanstveniki so dognali, da mreža nevronov, ki tke gastrointestinalni trakt, tvori neodvisne možgane – sistem, ki je zmožen čutiti, delovati in se odzivati na dražljaje, tako iz notranjosti organizma kot tudi iz okolice.

Se pravi, da smo zmožni prek drobovja zaznavati informacije, ki so razumu in čutilom prikrite? To presenetljivo odkritje je odprlo novo medicinsko področje, nevrogastroenterologijo, ki ga preiskuje.

Ideja, da je naše zavedanje doma na področju popka, si je delilo veliko starih kultur, ki so bile bolj povezane s telesom, naravo in vesoljem, kot smo dandanes (npr. inkovska in majevska); na Vzhodu pa ideja živi še danes.

Obstaja kitajska beseda za trebuh, ki pomeni palača uma. Japonska kultura vztraja pri svojem poveličevanju hare, ki pomeni popek in je sedež razumevanja. Japonci uporabljajo rek, da uporabi haro, kadar bi mi rekli uporabi glavo. In ko rečemo, da je kdo hitre pameti, Japonci pravijo, da ima dobro razvit trebuh.

Pa ne gre le za semantične razlike. Teorija pelje globlje. Te kulturne razlike nakazujejo, da smo izgubili način doživljanja samih sebe in prevajanja svojih senzacij. Velikokrat nam intuicija prišepne nekaj, kar smo začutili »iz drobovja«.

Naša kultura, ki drži svojo energijo največ zgoraj, v glavi, je tako izgubila stik s svojim psihofizičnim središčem in posledično s širšo zavestjo, z naravo in življenjskim okoljem. Notranje zaznave, vpetost v okolje in povezanost z naravo naj bi doživljali širše, prek celotnega telesa. Telesa ljudi v zahodni kulturi pa so žal bolj »za okras« oz. za to, da prenašajo okrog našo glavo. Ta je polno zaposlena z nenehnim premlevanjem nemirnega uma in bombardirana z dražljaji in informacijami iz okolja, ki jih dojema kot ultimativno resničnost.

Ilustracija 6

Največ, kar naredimo v zvezi s tem, je, da si rečemo »poslušaj svoje telo«; to je sicer mišljeno dobro, ampak še vedno ta napotek dojamemo prek razuma in zbiramo informacije o sebi – od zunaj.

Želimo zares prisluhniti sebi, iskati odgovore v sebi, začutiti svojo globljo resnico?

Ko iščete stik s svojo močjo, mirom in dihom, ki nas tako telesno kot energijsko optimalno podpre, vodite svojo pozornost iz glave večkrat na območje centra, jedra, popkovnega središča. Zavedajte se ga. Zaznajte, kaj vam center vaše osebnosti sporoča.

Kako se počuti, ko ste v stiku z določeno osebo? Kako, ko sprejemate pomembno odločitev? Ali ko se zjutraj peljete v službo?

Morda vas zaznave pripeljejo na sled čemu velikemu. K Sebi.

Ilustracija 7

 

 

 

 

Viri:

Donna Farhi, 2000: Yoga Mind, Body & Spirit. New York: St. Martin’s Griffin.

Ammun Buchbinder, April 2013: The Sun, The News UK Company. Out of Our Heads. Philip Sheperd On The Brain In Our Belly.

Ilustracije: Jure Engelsberger

Ljubljana, februar 2017

Koledar
dogodkov