Avtorica: Barbara Habič Pregl

Branje in pisanje sta nekoč ločevali ljudi v dve skupini, v pismene in nepismene, in pismenost je veljala in še velja za civilizacijski dosežek, h kateremu stremijo urejene družbe. Dandanes dobiva pojem pismenosti nove pomene, za katere pa prav kmalu ne bo nujno, da vključujejo tudi veščino pisanja na roko. Prav tako branje morda kmalu ne bo pomenilo tihe osredotočenosti na vsebino knjige v roki.

Sama sodim med tiste dinozavre, ki so nas v otroštvu začarale knjige in so nas zato uvrstili v izumirajočo, vendar trmasto vrsto knjižnih moljev. Branje je zame privilegij. Je tiha zbranost in zatopljenost, notranje potovanje v najrazličnejše svetove in vase, razpiranje sveta v njegovih tisočerih neslutenih odtenkih, odkrivanje neskončnih variacij in tančin psihe, potovanje v neznano in znano, kajti ne beremo le bralci knjig, tudi knjige berejo nas.

Rada jih imam kot grafični, estetski izdelek, všeč so mi take, ki se lepo prilegajo v roke, niso pretežke, imajo lepe črke in so lepo oblikovane. Rada imam naslovnice, ki me zapeljejo, in ilustracije, ki nadgradijo besedilo ali se tako prepletejo z njim, da nastane nova, nedeljiva celota.

Rada imam knjige, v katerih sem podčrtovala, zapisovala opazke, označevala pasuse, ki so se me dotaknili, iz katerih padajo lističi z opazkami ali razglednice, ki sem jih prejela v času, ko sem jih brala prvič. In rada berem knjige znova in znova – ni jih veliko, ki prestanejo sito časa, saj me velika, meni ljuba literarna dela v vsakem življenjskem obdobju berejo drugače.

Vsako kakovostno branje dojemam kot plemenitenje samega sebe, pa najsi bo študijsko ali razvedrilno.

Besedo »razvedrilno« uporabljam le pogojno, saj je za pravega knjižnega molja dobra knjiga tudi razvedrilo. V jogijskem smislu pa je kakovostno branje tudi svadhjaja (nijama, Sutre o jogi II/32), preučevanje učenih spisov, raziskovanje zakonitosti narave in Sebstva. V tem smislu je svadhjaja tudi preučevanje samega sebe, natančna in poštena analiza svojih misli in dejanj, pri tem pa nam lahko knjige pomagajo razumeti in nas usmerjajo.

Nekateri jogiji prepoznavajo tudi čeri branja predvsem v smislu navezanosti na Knjigo kot edino in dokončno spoznanje, ki vodi v zaslepljenost in fanatizem. Joga razume vse znanje kot del nevednosti, avidje; šele takrat, ko ga lahko prenesemo v prakso, doživljanje, postane vidja, prizadevanje za nenehno preseganje, plemenitenje samega sebe.

Za resnega praktikanta (radža) joge obstajata dve besedili, ki ju imamo tudi v slovenskih prevodih in sta neusahljiv vir ter nas vabita, da se vedno znova potopimo vanju, razmišljamo o njiju in ju udejanjamo v praksi: Bhagavadgita, Gospodova pesem (Založba Mladinska knjiga,1990) in Sutre o jogi v interpretaciji Swamija Vivekanande – Radža joga (Založba Mladinska knjiga, 2000).

Za vse tiste, ki si morda želijo izvedeti kaj več o filozofiji joge, pa Mircea Eliade: Joga : nesmrtnost in svoboda (Študentska založba, 2011).

Poletni čas si sama vedno izdatno napolnim z branjem na več ravneh. Prva vsebuje knjige s področja joge in predvsem filozofije joge, druga nove knjige, ki so pritegnile mojo pozornost. Tretja raven vsebuje knjige, ki sem jih že prebrala nekoč in me ponovno pritegujejo; med slednje sodijo predvsem mnoga znamenita dela, literarna klasika. In četrta raven je poezija.

—

Velika literarna dela so tista, ki nas nagovarjajo in jih beremo drugače v vsakem življenjskem obdobju. Prav zato so velika in večna, ker vsebujejo zgodbe, dileme, nauke, ki nas lahko nagovarjajo vedno znova, ko opremljeni z novimi življenjskimi izkušnjami gledamo nanje drugače ali smo jih sploh sposobni opaziti.

Tolstojeva Ana Karenina je, na primer, eden od tistih velikih svetovnih romanov, ki ga beremo drugače pri 20, 40, 60 letih … Lansko poletje sem knjigo po dolgem času ponovno vzela v roke – in bila je spet nova, sveža in čudovito napisana. Imamo jo tudi v žepni izdaji in jo lahko mirno vzamemo na plažo. Po naključju mi je prišla v roke takoj za njo mnogo preprostejša knjižica, ki je v dialogu z Ano Karenino: Eleganca ježa, Muriel Barbery (MK Založba, 2011).

Očarljivo branje je prav gotovo tudi ponovno prebiranje C. Dickensa in ne dolgo tega preminulega G. G. Marqueza in še neštete druge. Med njimi naj izpostavim T. Terzanija, Še en krog na vrtiljaku, in tudi obe ostali, v slovenščino prevedeni knjigi: Vedeževalec mi je rekel in Pisma proti vojni.

—

Med novitetami oziroma novejšimi knjigami naj navedem najprej sarkastično, duhovito in obenem žalostno knjigo Beli tiger Aravinda Adiga (Modrijan, 2012), ki v obliki pisem kitajskemu predsedniku ponuja zabavno otožno podobo sodobne, drugačne Indije, kot jo morda zaznavamo skozi jogijsko izkušnjo.

Pri Beletrini pa sta izšli dve knjigi, ki ju nikakor ni mogoče prezreti.

Za vse ljubitelje kultnega Malega princa Antoina de Saint-Exuperyja imamo z letom 2015 v slovenščini avtorjevo posthumno izšlo delo, Citadela. Gre za zajetno knjigo, obsega skoraj 700 strani, ki je izšlo pa avtorjevi smrti in velja za vrhunec njegovega opusa. To, kar je avtor v Malem princu podal v strjeni in kompaktni obliki, se v Citadeli razliva kot mogočen val življenjskih spoznanj in filozofskih nazorov. Zgodba je zelo ohlapna, vladar, ki je nasledil svojega očeta, modrega vladarja, naroči gradnjo mesta v puščavi.

(»Citadela, zgradil te bom človeku.«) Mesto naj bi nudilo njegovim prebivalcem dom, varnost, smisel in oplemenitilo smisel obstoja (»Zato je treba v človeku vedno ohranjati budno to, kar je veličastno, in ga spreobračati v lastno veličastnost.«)

To ni ena od tistih knjig, skozi katere bi se prebili na dušek. Pisana je v bibličnem slogu mnogih parabol in jo beremo počasi in pozorno. Razliva se kot puščavski veter čez sipine, ki odkrivajo vedno znova nove oblike. Je patetična in idealistična, preprosta in zapletena in sledi tisti jogijski prvini, ki sem jo omenila na začetku: filozofija brez udejanjanja v praksi je brezpredmetna. In tako kot v Malem princu je tudi njeno sporočilo: Bistvo je očem nevidno.

»Torej se motiš, če obsojaš ljudi zaradi njihovega vsakdanjega delovanja, tako kot prerok škilavega pogleda, ki dan in noč kuha sveto jezo. Kajti predobro se zavedam, da se vsakodnevni obred izrodi v dolgčas in navado. Kajti predobro se zavedam, da se vsakodnevno krepostno ravnanje izrodi v popuščanje stražarjem. Kajti predobro se zavedam, da se vsakodnevna visoka pravila pravičnosti izrodijo v zaslon umazane igre. A kaj mi mar? Vem, da tudi človek kdaj spi. Se bom zato pritoževal nad njegovo nedejavnostjo? Zavedam se, da tudi drevo ni cvet, ampak je pogoj za cvet.«

Druga letošnja knjiga Beletrine je roman Figa Gorana Vojnovića, ki je tudi eden od favoritov, da ponovno prejme nagrado kresnik za najboljši roman leta. Tretji roman Gorana Vojnovića, pisatelja, režiserja, kolumnista, se kot oba predhodna – Čefurji Raus in Jugoslavija moja dežela, oba sta prejela kresnika! – poglablja v iskanje identitete skozi družinsko kroniko. To iskanje lastne identitete glavnega junaka je temeljna rdeča nit vseh treh Vojnovićevih romanov: skozi etnično pripadnost, odnos do očeta oziroma bivše razpadle domovine ali najožje celice, družine išče odgovor na vprašanje: kdo sem in zakaj sem to, kar sem. In vedno znova je odgovor enak: vse, kar nas na zunaj določa, determinira, od narodnosti, kulture, zgodovinskega konteksta, genetike in družinskega okrilja, nas določa samo do neke mere, odgovor na vprašanje pa moramo najti sami v sebi, kot bi rekli jogiji, v svoji karmi in dharmi. Razpredanje zapletene preje družinskih odnosov, nerazumljenih dejanj, bolečin in zamer je priložnost za razpletanje lastnih vozlov, ni pa odgovor nanje. Kdo sem jaz? – temeljno vprašanje se lahko udejanji skozi lastno življenje in delovanje.

Kot pravi pesnik Salvatore Quasimodo v pesmi In je takoj večer:

Vsakdo sam stoji na srcu zemlje,
s sončnim žarkom preboden:
in je takoj večer.

—

In tako smo s Quasimodom zdrsnili v zadnji sklop: branje poezije. Še več: učenje pesmi na pamet. Ta praksa recitiranja, ki žalostno izumira, me je vedno fascinirala. Pogosto se udeležujem literarnih večerov in vedno znova sem razočarana, da pesniki praviloma berejo svoje pesmi. Nadvse redki globoki užitki, ko pesnik pripoveduje svoje pesmi, so s pokojnim Danetom Zajcem praktično izumrli.

Ljubim poezijo, ker razpira svet v novih neslutenih dimenzijah. Ga izreka s preciznostjo, globino in veličino, ki je racionalnosti neulovljiva. Zato navdušeno priporočam branje poezije oziroma predlagam vaje spomina in koncentracije v obliki učenja pesmi na pamet!

V poletnem kovčku je mesto za izjemnega klasika, mladega genija, Srečka Kosovela (v najnovejši odlični izdaji založbe Miš) Barž≡Kons z ilustracijami Damijana Stepančiča.

Vse te besede bi morale biti
dehteče kot borova morja,
jutranje zvezde, ki ugašajo
ob zarji iznad pogorja …

Kosovelova poezija diši, šumi, plapola, se zaganja kot burja v krošnje borovcev, valovi kot morje in včasih žge kot opoldansko sonce. Kosovel je večji, kot si ga zaslužimo. In njegova poezija je spevna in mila, da si jo lahko šepetamo v tihih urah zahajajočega sonca.

Bosanski pesnik, novinar, kolumnist Ahmed Burić je pred kratkim predstavil svojo pesniško zbirko Vrata raja (Založba Goga, 2015) v Ljubljani, Novem mestu in Trstu. Strastno in nonšalantno, z veliko v humor zavite bolečine, nezmotljivo bosansko. To je neposredna, natančna in angažirana poezija, z asketskim jezikom, ki s kirurško natančnostjo zareže v težke, tragične, pa tudi smešne in duhovite izpovedi, ki spremljajo pesnika tako v najbolj intimnih kot tudi v najbolj univerzalnih trenutkih.

Kakšna mora biti pesem?
Imeti mora derviško predanost
zavezi poezije,
harmonijo b-mola Čajkovskega,
strukturo, ki impregnira cerebralno in fizično
in ju spaja, da ustvarja edinstven kontrapunkt,
zavest o pomanjkanju kalcija, ki hrusta v vratu
spominja
na neko
modrost prejšnjih generacij,
kot takrat, ko je oče rekel:
»Vse to bo propadlo, ni več pravih mojstrov.«

Vrata raja, odlomek

In še zadnja, Pesem za liro pesnice in pisateljice Bine Štampe Žmavc, izjemno občutljive avtorice, ki jo morda poznajo predvsem otroci iz mnogih slikanic in knjig zgodb in pesmi za otroke. (Pivec, 2015)

Pesmi za liro s sublimnimi ilustracijami Alenke Sottler, ki so prejele prestižno ameriško nagrado za knjižno ilustracijo Society of Illustrators, prav gotovo sodi med tiste knjige, ki jih je vredno kupiti. To velja seveda tudi za vse ostale navedene, saj so knjige kot dobre prijateljice, ki jih je dobro imeti v bližini, da se lahko vedno obrneš nanje!

Knjigi je priložena tudi zgoščenka, kjer avtorica ob glasbeni spremljavi Vaska Atanasovskega bere pesmi. Čudovito darilo zase in vse nežne duše, ki nas obdajajo.

Orfej, mitološki antični pesnik, v iskanju svoje Evridike vse do globin Hada – večno iskanje z negotovim izidom, polno lepote in bolečine je vzgib, ki je v Bini Štampe Žmavc prebudil ritem kot vibracijo, poetično mantro valovanja zvoka in bogastva besed.

Ljubiti dušo in telo –
od tega se umira,
a jagnje je Evridika,
poeta ljubi lira.

 —

In čisto na koncu: privoščite si pravljice. Izbira je skoraj neskončna. Od slovenske zakladnice do pravljic najrazličnejših narodov sveta, ki jih lahko najdemo na naših policah. Pravljice niso samo za otroke, nasprotno, prvotno so bile namenjene predvsem odraslim. Nekje vmes smo izgubili občutek za to, da se povežemo s svojimi nacionalnimi miti in arhetipi, in pozdravljam iniciativo, ki že nekaj let prireja pravljični festival, na katerem najrazličnejši pripovedovalci podajajo pravljice otrokom in odraslim. Ko sem sama odraščala, je bila v naši družini še živa navada, da smo si pripovedovali pravljice. Morda je poletje ob tabornem ognju, ob svečah na kakšni obmorski terasi ali pod okriljem mogočnega drevesa priložnost, da obudimo novo/staro obliko družabnosti namesto brezpredmetnega klepetanja: pripovedovanje pravljic in zgodb. Spodbujanje otrok k pripovedovanju ima mnoge pozitivne učinke, kot so sposobnost izražanja, oblikovanje vsebine, besedni zaklad, prezenca nastopanja. Kar velja za otroke, velja tudi za odrasle, ali pa še bolj.

Barbara Habič Pregl