Joga studio Sadhana

JOGA IN USPEH

Mateja Oset, učiteljica joge
Mateja Oset, učiteljica joge

Živimo v času in okolju, ko smo vsak dan na preizkušnji, opazovani, nadzirani in ocenjevani. Majhne otroke učimo, da je dobro obiskovati veliko krožkov, interesnih dejavnosti, da morajo nastopati in se ves čas dokazovati, da bodo kaj dosegli … V šoli so pomembne ocene, tekmovanja, posebni dosežki, športni dosežki … spet dokazovanje in doseganje standardov, ki jih kroji šolski sistem. So otroci uspešni, če imajo v šoli odlične ocene in na tekmovanjih dosegajo najboljše rezultate? So srečni?

Ko otroci odrastejo, se sistem merjenja uspešnosti iz šolskega okolja pretopi v okolje delovnih organizacij, ki večinoma posnemajo vzorce ocenjevanja posameznika iz šolskih sistemov. Postavljajo se ambiciozni plani, njihovo doseganje in preseganje pa sta glavna cilja. Velikokrat sta doseganje in preseganje planov težko uresničljivi, posameznik pa zato slabše ocenjen.

Še večji nesmisel sta prinesla gospodarska kriza in val stečajev, množica ljudi je čez noč izgubila zaposlitev. Pri tem je eden od vidikov, ki ga želim izpostaviti, kruto razvrednotenje vloženega truda in dela. Namreč to, kar je bilo do včeraj zahtevano in dobro, v skladu s plani in cilji, je čez noč postalo brezpredmetno in napačno. Posameznik se je znašel v težkem položaju, poleg ekonomske ga pesti tudi osebna stiska, saj se je njegovo delo ne samo razvrednotilo, temveč celo označilo kot neprimerno in škodljivo.

Uspešnost delovne organizacije merimo s kazalniki, kot so npr. donosnost, gospodarnost, plačilna sposobnost in produktivnost. Pri izračunu kazalnikov imajo pomembno mesto parametri, kot so dobiček, kapital, prihodki, stroški, denarna sredstva, obveznosti, vrednost realizacije ter število zaposlenih. Zaposleni je seveda samo številka, kar dejansko navajajo in dokazujejo tudi formule za izračun kazalcev uspešnosti.

Ocenjevanje uspeha posameznika pa temelji na primerjavi, kako se je otrok ali odrasel izkazal v primerjavi z drugimi ali v primerjavi z zastavljenimi merili.

Je posameznik uspešen, če delovna organizacija dosega dobiček in ustreza vsem kazalnikom uspešnosti? Je uspešen, če dosega najboljše ocene in izpolnjuje vsa merila ter presega zastavljene cilje? Je zato srečen? Če je, kako je potem mogoče, da okolje določa pojem uspeha in je istovrstno delo enkrat uspeh, drugič pa neuspeh, ki vodi v razvrednotenje, odpuščanje in celo kaznovanje?

Gre za vprašanje, kdaj kot posameznik občutim uspeh. Kaj je zame uspeh? USPEH je zame notranji občutek izpolnitve, občutenje sreče in notranjega miru.

»Sreča in uspeh sta notranja konstrukta, ki ju sami vnesete v svoj svet, ne pa nekaj, kar bi od sveta prejeli.« (Wayne W. Dyer)

Uspeh se torej navezuje na občutek sreče, ki pa biva v nas samih, in ne nekaj, kar bi dobili ali pričakovali od drugih, torej tudi ni določeno z merili in ocenami zunanjega sveta. Pot takšnega razmišljanja nas pripelje do več tisoč let stare modrosti in učenosti joge, za katere smo v današnjem svetu tekmovalnosti, pohlepa in merjenja moči lahko iskreno hvaležni.

depositphotos_36606389_original_easy-resize-com

JOGA nas namreč uči preprostosti, naravnosti, spontanosti in biti sami s seboj. Ko prakticiram ali živim jogo, ne tekmujem, ne ocenjujem sebe ali drugih, nisem ocenjevan, ne peham se za rezultati in nimam pred seboj lestvice merjenja od nezadostne do odlične. Predvsem pa me ni strah, ker vem, da ni neuspeha. Res, da dajem vse od sebe, vendar ker sem jaz drugačen kot ti, je moj »vse« nekaj drugega kot tvoj »vse«, kar lahko v danem trenutku storim. Pa tudi ni nujno, da dajem vedno vse od sebe, odzivam se, kot mi narekujeta moje telo in trenutno počutje.

 

Pot joge je tudi pot USPEHA, ki ga doživljamo kot posamezniki. Kako smo s pomočjo joge uspešnejši?

Učimo se opazovati … Opazovanje je temeljno in zelo pomembno za začetek procesa učenja. Velikokrat menimo, da znamo opazovati, da smo dobri opazovalci. Pa vendar … lahko se preizkusimo. Sem danes zjutraj opazil ljudi na avtobusni postaji, koliko jih je bilo? Sem opazil spreminjajočo se barvo dreves v drevoredu? Sem zaznal vonj sveže trave ali vlago jutranjih meglic? Opazovanje je potrebno, da lahko nadaljujem svoje učenje. Ustavim se in opazujem vse, kar je v moji okolici, opazujem ljudi, drevesa, oblake, stavbe. Opazujem vse, kar je dano, okolje, zvoke, toploto zraka, ki me obdaja.

Od opazovanja okolja prehajam na opazovanje sebe, dogajanj v telesu, čustvenih stanj,  misli, diha. Pomembno je, da pri opazovanju ne vrednotim, ne ocenjujem, ne poglabljam stanj, ampak samo in preprosto opazujem. Pri urjenju opazovanja sebe si lahko predstavljam, da sem nekdo tretji, ki preprosto samo opazuje stanja v telesu, kot da niso moja. S pomočjo opazovanja lahko pridem do pomembnih odkritij in spoznanj tako o okolju kot o sebi.

 

Učimo se zavedanja … S pomočjo opazovanja se učimo zavedanja okolja in stvari takšnih,  kot so. Ne želimo jih spremeniti. Zavedamo se ljudi na avtobusni postaji, zavedamo se barve dreves in vonja jutranjih meglic. Učimo se tudi zavedanja trenutka tukaj in zdaj. Živimo življenje tukaj in zdaj, v sedanjem trenutku. Ne čakamo na trenutke v prihodnosti, saj s tem izgubljamo nekaj zelo pomembnega, to so trenutki in izkušnje v sedanjosti. Prav tako imamo preteklost, spomine, doživetja, vendar se ne izgubljamo v preteklih dogodkih.

Kot se zavedam okolja in časa tukaj in zdaj, se zavedam tudi svojih notranjih sporočil in pojavov. Pomembno je, da z zavedanjem ne želim ničesar spremeniti ali ne želim nikamor priti, ampak gre preprosto za to, da sem v popolnosti tam, kjer že sem. Zavedam se moči svoje prisotnosti tukaj in zdaj. Zavedam se svojega toka dihanja, svojih notranjih stanj, lastnih čustev, svojih lastnosti, sposobnosti, pa tudi svoje intuicije. Z zavedanjem sebe spoznam svoje prednosti in pomanjkljivosti in tako pomembno korakam tudi po poti sprejemanja sebe, spoštovanja sebe takšnega, kot sem, in s tem krepitve samozavesti.

 

Učimo se pozornosti … Pri pozornosti gre za zavestno zbranost, način poglobljene usmerjenosti zavedanja na posamezen objekt opazovanja. Svojo pozornost urim, če na primer opazujem in ohranjam zavestno zbranost pri toku dihanja, izmenjavanju vdiha in izdiha. Ne ukvarjam se hkrati tudi z opazovanjem miselnih procesov in čustvenih stanj v telesu, ampak ohranjam globoko zavedanje pri enem objektu opazovanju.

 

Učimo se koncentracije … Pozornost lahko obravnavamo kot širši pojem, koncentracija pa je usmerjena pozornost, je osredotočanje in poglabljanje pozornosti na enem objektu opazovanja. Koncentracija je kot usmerjen žaromet pozornosti v naši glavi, ki osvetljuje samo tisto, kar opazujemo, vse ostalo pa potaplja v temo.

Urjenje pozornosti in koncentracije je lahko precej težavno, največji motilec pa je sam naš nemiren in muhasti um, ki skače kot opica z drevesa na drevo, z veje na vejo. Takrat, ko ugotovim, da me prežemajo še druge misli, pretekli dogodki, pogovor s sosedom, glasba iz okolja, seznam nujnih opravil …,  je moja pozornost z objekta opazovanja seveda že zdavnaj odplavala drugam. Ampak nič zato, to je spoznanje, jaz pa želim uriti pozornost, zato jo samo preprosto spet usmerim k predmetu opazovanja.

Urjenje pozornosti in koncentracije je oteženo tudi zaradi naših čutil, prek katerih kot skozi odprta okna v naš um vstopajo dražljaji iz okolja, zvoki, vonjave, svetlobni pojavi, čutni in okušalni dražljaji.

S pomočjo joge se učimo zmanjševati vplive dražljajev iz okolja, ki motijo naš um in otežujejo naše urjenje koncentracije. Pri praksi asan namreč ohranjamo pozornost na nepremičnost položaja telesa, pozornost na posamezen del telesa ali telesa kot celote, pozornost na dinamičnih procesih, gibanju posameznega dela telesa ali gibanju celega telesa v nekem dinamičnem zaporedju. Praksi dodajamo pozornost na dihanju, ki je lahko spontano, bodisi uporabljamo dihalne tehnike in izvajamo pranajame. Dodajamo pozornost na tretjem očesu, pozornost na nosnice. Dodajamo afirmacije, mantre, vizualizacije …

Postopoma z vajo pozornosti in koncentracije umirjamo in obvladujemo svoj um. Tako prevzemamo krmilo nad svojimi reakcijami, odločitvami in postajamo aktiven režiser svojega življenja. Uma ne izključujemo, pač pa se samo ne podredimo njegovemu nemirnemu preskakovanju. Naša dejanja pa tako postanejo zavestna, premišljena in odgovorna.

 

Učimo se krotiti svoj ego … ki nas venomer žene, da tekmujemo, se primerjamo, se vzpenjamo po lestvici, smo najboljši. Takšen ego je nemogoče zadovoljiti in zato ne moremo biti srečni in uspešni. Ego je sicer zelo pomemben pri razvoju in oblikovanju individualne osebnosti, daje občutek pomembnosti, posebnosti in drugačnosti od drugih. Vendar pa razvoj osebnosti z oblikovanjem ega še ni končan. Joga nas pouči, da nas ego v tej fazi razvoja lahko tudi omejuje, onesrečuje. S pomočjo joge se učimo razumeti, da nismo samo naše telo, naš um, da se ne povezujemo in omejujemo z našim egom, ampak smo mnogo več, smo tudi duša, ki biva v nas in se loči od ega. Če se povežemo in identificiramo s svojim egom, ker smo prepričani, da je to naš pravi jaz, nas v iskanju svoje globlje resnice, pravega bistva, naš ego omejuje in preprečuje nadaljnji razvoj naše osebnosti. Ko občutimo, da naš ego počasi izgublja moč, saj je omejen, minljiv, nepomemben, je to le neka površinska, nevsiljiva lastnost, potem postopoma postajamo manj zahtevni in bolj skromni in čutimo, da v nas obstaja nekaj pomembnejšega, globljega.

Pomemben poudarek pri učenju joge je prav na področju odnosa do svojega ega, namreč prevečkrat se zgodi, da nam je pomembno, da smo napredovali ali pa izvedli asano bolje kot kdo drug. Pri učenju joge namreč ni tekmovalnosti in primerjave med nami, pač pa gre za individualno napredovanje v učenju v svojem lastnem ritmu. Seveda so potrebni delo, volja, red in disciplina, energija, ki jo vlagamo v učenje, vendar to delamo za svoj razvoj, za pridobivanje izkušenj in odkrivanje svojih potencialov in globljih bistev ter končno za doseganje notranjega miru in sreče. Ne pa za zadovoljevanje potreb svojega ega.

Vse te veščine in znanja nam omogočajo, da smo srečnejši in uspešnejši prav takšni, kot smo. Z jogo se učimo sproščenosti in budnosti, zavedanja in pozornosti, umirjenosti in jasnosti uma, čemur sledijo spoznanje, notranji mir in zavedanje, da znamo biti srečni in uspešni. Zavedamo se, da je naš uspeh odvisen samo od nas samih. Niso pomembna tekmovanja, primerjave, ocene, doseganje planov .. tistega, kar nas res bogati in nam daje občutek uspeha, nam nihče ne more vzeti, tisto je v nas samih.

Ker pa vemo, da svet nismo samo posamezniki, saj smo skupaj povezani v eno celoto, naj končam z mislijo Mahatme Gandhija: »Bodite sprememba, ki jo želite videti v svetu.« Začnimo torej pri sebi in napredek in uspeh ter notranjo srečo bomo začeli izžarevati tudi navzven … s tem pa spreminjati celoto.

Vsi naši programi in njihova imena /naslovi ter teskti/opisi so avtorsko delo in so predmet avtorske zaščite ali druge pravne oblike zaščite intelektualne lastnine. Besedila ali dela besedila ni dovoljeno prepisovati, razmnoževati ali kako drugače razširjati v komercialne namene. Vsako kopiranje teksta bomo takoj prijavili pristojnim organom.

 

zjogonaddepresivnastanja

 

 

Koledar
dogodkov