Ste si kdaj vzeli čas za umik od vsakdana, brez telefona, računalnika, televizije, radia, tudi brez knjige in razmišljanja? Oddih, kjer so edina vaša aktivnost meditacija, sprehodi v naravi … čas v tišini za zavedanje lastne biti. Znate resnično biti sami s seboj, v tišini in brez vseh motilcev uma? Si morda tega želite, pa ne veste, kako se lotiti? Za začetek preberite članek do konca.

Sneža Vidovič, certificirana učiteljica joge in meditacije

Dandanes je prava redkost, da preživimo nekaj uric prostega časa brez motilcev uma, kot sta telefon in računalnik; kaj šele, da preživimo tako ves dan ali več dni zapored.

Resnici na ljubo, to bi morali početi redno. Zakaj? Ker je to osnovna mentalna higiena, na katero je Zahod popolnoma pozabil. Naš um je vsak dan zasut s številnimi informacijami in dražljaji, naš način življenja pa je postal napet kot struna, ki lahko vsak hip poči. Pogosto smo v interakciji z ljudmi, večurna komunikacija pa izčrpava, sploh če nas obkrožajo ljudje, ki so naporni, nezadovoljni in težki sogovorniki. Tako kot si mora telo odpočiti, je nujno, da si odpočije naš um. Ko smo postali generacija pametnih telefonov, dosegljivi 24 ur na dan, smo v življenje spustili neslutene situacije, ki kot vampirji pijejo našo kri. Ob koncu dneva se utrujeni in izžeti vržemo na domačo zofo, spet imamo v rokah pametni telefon ali tablični računalnik in se kratkočasimo s številnimi multimedijskimi vsebinami. Te pa spet aktivirajo naš um. Začarani krog je sklenjen, ko se v prostem času vračamo k aktivnostim, ki so nas že tako ali tako čez dan utrudile. Težko si priznamo, da smo postali odvisni od multimedijskih vsebin, ki zavzamejo vsa naša čutila. Tudi ko se odpravimo v naravo, na sprehod ali tek, so pogosto v naših ušesih slušalke (vsaj pri mlajši generaciji to opažam), poslušamo naše najljubše podcaste ali glasbo in imamo občutek, da zdaj smo pa res naredili nekaj za sebe, za dušo. Toda tak odklop je le iluzija. Da bi se resnično celostno sprostili, si napolnili baterije ter občutili pravi stik sami s seboj, potrebujemo nekaj drugega – potrebujemo tišino, meditacijo, odmik od vsakodnevnih aktivnosti, kjer se naš um popolnoma umiri.

Pogosto mi prijatelji, znanci ali učenci joge rečejo, da bi zelo radi poskusili meditacijo. Predvsem slišim, da bi se radi naučili določene tehnike meditacije, ki bi jo lahko tudi samostojno izvajali. Tudi marsikateri učitelj joge pove, da še ni imel globoke izkušnje z meditacijo in da ta ni del redne prakse joge, tako kot so to asane oz. telesni položaji. Hkrati pa mi marsikdo pove, da je na spletu dostopnih veliko strani, kjer se naučiš meditacije v desetih minutah. Nekaj takih sem v zadnjem času celo obiskala in sledila napotkom, da bi se prepričala, kaj ponujajo. Ugotovila sem, da večina teh vsebin sploh ni meditacija. A kako vemo, kaj je meditacija, če se z meditacijo sploh nismo srečali? In prav tu tiči past, v katero se ujame ogromno ljudi. Danes se kot meditacija „prodaja“ marsikaj, kar vsekakor ne pripelje v umirjanje mentalnih aktivnosti, kaj šele do neke globlje notranje transformacije, o kateri se tako rado govori in piše.

Naj na kratko samo povzamem, kaj meditacija ni:

• Meditacija ni vodeno sproščanje, kjer vas učitelj s pomočjo tehnik vizualizacije vodi v neki notranji, namišljen svet.
• Meditacija ni tehnika koncentracije, kjer se osredotočate na npr. plamen sveče, mantro ali neko imaginarno točko v telesu.
• Meditacija ni sugestija ali ponavljanje afirmacij, ki vplivajo na telesno ali mentalno stanje.
• Meditacija ni kontemplacija, ali razmišljanje o nečem, ali način preseganja določenih omejujočih prepričanj in čustev.

Zgoraj naštete vsebine so sicer lahko prijetne, v nekaterih primerih tudi koristne, a je treba poudariti, da to ni meditacija. Včasih je enostavno nujno, da ločimo jabolka od hrušk. Meditacija v svoji biti pomeni stanje zmanjšane aktivnosti uma, stanje notranje tišine, ki se zgodi kot posledica pravilnega pristopa k meditaciji.

O meditaciji je že veliko napisanega, predvsem o njenih učinkih in sprostilnem odzivu. Najdemo tudi knjige s filozofskim, duhovnim in religioznim ozadjem, ki se dotikajo meditacije, pa vendar samo prebiranje tovrstne literature ne prinese izkušnje. O izkušnji meditacije je težko pisati, saj besede ne morejo opisati izkustva v svoji popolnosti. Meditacija je globoko notranje izkustvo, ki ga lahko doživi vsak nekoliko drugače. Meditacija je samospoznanje, onkraj naših čutil in uma. Pogovor o meditaciji nam lahko osvetli meditacijo kot pomemben del jogijske prakse ali sadhane, vendar same izkušnje meditacije ne dosežemo s pogovorom o meditaciji. Tako kot ne postanemo odličen kuhar samo z gledanjem kuharskih resničnostnih šovov ali ob prebiranju receptov.

Povsem prepričana sem, da se meditacije ne moremo naučiti iz knjig ali s spleta in tudi ne od koga, ki ni dolgoletni praktikant meditacije. Poleg tega mora dolgoletni učenec oz. praktikant tudi (po)znati korake, ki varno pripeljejo v meditativna stanja, da bi lahko ob morebitnih ovirah na tej poti pravilno usmeril učenca naprej. Če se resnično želite sistematično naučiti meditacije, posegajte po preverjenih virih.

V preteklosti sem se udeležila več programov, izobraževanj, ki so temeljili na meditaciji. Tudi več različnih učiteljev sem srečala na tej poti, ob tem pa spoznala različne pristope k učenju meditacije. Na koncu sem ostala zvesta meditaciji, ki izhaja iz tradicionalnega jogijskega konteksta in je bila tudi moja prva izkušnja z njo.

Spoznala sem:

• Same tehnike meditacije se ni težko naučiti, nujno je, da ti učitelj jasno predstavi celoten postopek in pripravo nanjo. Ko dobro poznaš sistem, je večja verjetnost za uspešno samostojno prakso.
• Ob prvem stiku z meditacijo je nujno učiteljevo osebno vodstvo. Vsaj 5–10-krat naj učenca vodi skozi celoten proces, preden ta začne samostojno prakso.
• Širše razumevanje joge in namena meditacije je nujno, da bi razumeli tudi kontekst, iz katerega smo na Zahodu iztrgali meditacijo.
• Priporočljivo je, da se držimo enega pristopa vsaj eno leto in ne mešamo tehnik.
• Asane in pranajame so odlična priprava na meditacijo in kot take predvsem tehnike, ki pripravijo telo za nemoteno sedenje, zato so za nekatere ljudi nemirnega duha nujno potrebne.

Meditacije se lahko učimo na različne načine. Lahko je to individualno učenje z učiteljem, lahko je skupinski tečaj meditacije, strnjen v 4–8-urno delavnico, ali pa gre za večdnevni meditacijski odmik. Slednji je zagotovo najmočnejša izkušnja.

Kaj je meditacijski odmik (angl. Meditation Retreat)?

To je nekajdnevni oddih z namenom, da se odmaknemo od vsakodnevnih aktivnosti in se ciljno usmerimo v jogijske aktivnosti, kot so: vsakodnevna praksa asan, pranajam in meditacije, aktivnosti v tišini ter predavanja, ki spodbujajo kontemplacijo, osebnostno in duhovno rast. Pomemben del odmika sta stik z naravo v tišini in zavestna odpoved uporabe telefona, računalnika, knjig … delno tudi pogovora, torej odklop od motilcev uma. To ni klasičen jogijski oddih, saj meditacijski odmik ponuja veliko več časa za potovanje navznoter, za tišino in introspekcijo.

Pred natanko petnajstimi leti sem si prvič privoščila nekoliko drugačen oddih, svoj prvi meditacijski odmik. To je bil nepozaben teden v osrčju Umbrije, kjer sem pravzaprav počela le pet stvari: vsak dan meditirala in pela mantre, hodila na sprehode v popolni tišini, poslušala predavanja o jogijski filozofiji in osebnostni rasti, jedla ter spala. Takrat sem spoznala, kaj me resnično regenerira – meditacija, tišina in družba „nakuliranih“ ljudi.

 Vsak letni čas nosi svoje sporočilo, to sporočilo pa ima tudi svoj namen. Zima zagotovo prinaša mir, spokojnost in pogled navznoter. Sporočilo zime sta zagotovo počitek in regeneracija. To je čas, ki nosi tišino, če seveda odmislimo praznično vzdušje veselega decembra. Prav tišina pa je danes v sodobnem svetu redkost, pogosto privilegij, v katerem tiči veliko odgovorov, ki jih vsakodnevno iščemo.

Če vas je vsaj malo zamikalo, da bi si privoščili malce drugačen oddih oz. meditacijski odmik, se ob tem pobližje spoznali z meditacijo in jo tudi resnično doživeli, si vzemite čas od 22. do 24. novembra 2019.