Joga studio Sadhana

ŠIRŠI KONTEKST JOGE ALI OSEMSTOPENJSKI VODNIK DO NOTRANJE SVOBODE (joga članek)

Jerca Cvetko fotka profilČlanek: Jerca Cvetko
Ilustracija: Jure Engelsberger

 

 

»Spoznaj samega sebe« se glasi napis ob vhodu v preročišče Delfi. Vse višje razvite civilizacije, tradicije, ki so se ohranile tisočletja, preročišča … poudarjajo enako zapoved.

Vsi iščemo samega sebe in svojo izpolnitev – dandanes žal pogosto na napačnih krajih. Idej, kako bi lahko bili »bližje sebi«, nam ne zmanjka: z debelejšo denarnico, potem ko bomo izgubili sedem kilogramov, ko se bomo preselili v večjo hišo in zamenjali avto, napredovali v službi ali prenovili garderobo … Večina nas ima podoben seznam, ki naj bi nam prinesel srečo. Če obkljukamo karkoli s seznama, se ta podaljšuje v neskončnost. Ker so taki seznami odlična tržna niša, se na vsakem koraku prodaja in oglašuje »sreča« … Hlepenje po tej sreči pa ostaja vgrajeno globoko v naše mišljenje, čustvovanje in delovanje.

Instantna sreča, ki nam jo ponujajo na tržišču, pa je le navidezna ali začasna. Pravzaprav se tako od pristnega zadovoljstva celo oddaljujemo. Zmotno je prepričanje, da se z uresničitvijo katere izmed naših želja (npr. sanjska hiša) znajdemo na končni destinaciji, kjer se bomo lahko ustavili, ustalili in uživali v razgledu … ob tem pa pridobili tudi ugled in občudovanje drugih, kar bo nahranilo naš lačni ego.

Smisel našega obstoja pa ni v uspešnem kljukanju seznamov. Lahko imamo sanjsko hišo, a ostajamo žrtev svojih notranjih zank: pobezljanega uma, nenadzorovanega čustvovanja, lačnega ega. Ostajamo v telesu, ki nam s svojo obliko, muhastim delovanjem, motečimi disfunkcijami in bolezenskimi stanji pomeni najhujšega sovražnika. Borimo se z nihanjem ravni naše energije, občutki ločenosti in nesmisla, depresijami in stresom, anksioznostjo …

Ja, prav; spoznajmo samega sebe. A to zveni precej … abstraktno. In težavno. Kako se tega lotiti v praksi?

Joga odkriva veličasten sistem in ponuja nazorne smernice za pot k samospoznanju. Nanaša se na naše materialno življenje in ga celo preseže – sega tudi na področje duhovnega in neminljivega. Joga torej niso le telesni položaji z dodatkom različnih dihalnih tehnik, gre za celosten filozofski kontekst, ki zajema smisel življenja in njegove najvišje vrednote, to so notranji mir, duhovna svoboda, občutek najvišje samorealizacije in na koncu – v dokaz, da gre sistem tudi v transcendenco – zlitje z enostjo vesolja in vseh živih bitij.

Asane in pranajame so že postale del vašega jogijskega življenja. Članek, ki je pred vami, vas seznanja s celotnim kontekstom joge in vas vabi k ozaveščanju preostalih jogijskih vidikov, ki bodo nedvomno dragocen pripomoček na vaši življenjski poti.

Ko se seznanite s posameznimi stopnjami, si lahko sliko/shemo natisnete in pripnete na vidno mesto. Odkar poznam Patanjdžalijev sistem, imam podobno sliko na vidnem mestu tudi sama. Upam si trditi, da sledenje temu sistemu prinese notranje zadovoljstvo, ki je drugačno od tiste »sreče« iz oglasov, saj je trajnejše in pristnejše, spodbuja najvišje kvalitete posameznika, tudi v etično-moralnem smislu. Tudi vam želim, da bi vam bilo znanje iz tega članku nekakšen zemljevid, povzetek, prijazno vabilo k ozaveščanju vseh delov osemstopenjske joge.

Začetki

Joga si že od nekdaj prizadeva za višjo resnico, absolutno vedenje. Tisočletje in več pred našim štetjem so načine za dosego takšnega stanja mojstri (brahmani) ustno predajali svojim učencem. Znanje je ostajalo znotraj posvečenih krogov, kajti obvladovanje veščin, s katerimi bi dosegli stanje notranje svobode, je že od nekdaj veljalo za privilegij.

Jogijske tehnike je prvič zapisal in sistematiziral mistični Patanjdžali (ne vemo, ali za tem imenom stoji ena sama oseba, brahmanska družina ali združenje modrecev). Med letoma 200 pr. n. št. in 200 n. št. je jogijske tehnike strnil v svojih Sutrah o jogi (sanskrt sutra: navodilo, nit, niz) in z njimi postavil temeljni koncept joge. Tehnike so popisane tako učinkovito, sistemsko dovršeno in nazorno, da so se v prvotni obliki ohranile tisočletja in jih lahko še dandanes uporablja sleherni posameznik, ne glede na življenjski slog, kulturo ali veroizpoved.

Patanjdžali ponuja osemstopenjsko pot, imenovano Aštanga marga (sanskrt. ash: osem, anga: deli, udi, marga: popolna notranja svoboda, zlitje z božanskim).
(slika Osemstopenjska pot joge)

Vsi naši programi, njihova imena in naslovi, teskti, opisi in ilustracije so avtorsko delo in so predmet avtorske zaščite ali druge pravne oblike zaščite intelektualne lastnine. Besedila ali dela besedila ni dovoljeno prepisovati, razmnoževati ali kako drugače razširjati v komercialne namene. Vsako kopiranje teksta bomo takoj prijavili pristojnim organom.

1. stopnja: JAME

Jame navajajo pet zapovedi, ki določajo spoštljiv in obziren odnos posameznika do okolja.

Ahimsa: nenasilje.
Nenasilje v najširši obliki. Gre za prepoznavanje destruktivnih dejanj, besed in misli. Zajema zavestno in obzirno ravnanje z okoljem, drugimi živimi bitji in s samim seboj. Ahimsa se nanaša na razvijanje sočutja in ozavešča ravnanje, ki povzroča najmanj škode.

Satja: resnicoljubnost.
Zapoveduje ravnanje v skladu z resnico. Ko naša komunikacija postane iskrena, ne izrečemo ničesar, kar ne temelji na resnici. Stojimo za svojimi dejanji (in srčno verjamemo v to, kar počnemo). Satja pomeni tudi, da se ne pretvarjamo, niti v obzirnosti. Pogosto imamo problem že s tem, kako začutiti svojo resnico, ki ni posledica naučenih miselnih konstruktov, fraz in vedenja, ki so vpliv bližnjih in okolice. Smo povsem iskreni?

Asteja: neprilaščanje/ne kradi.
Pomeni, da si ne lastimo, kar ni naše, pri čemer ni pomembno, ali gre za materialne stvari, dejanja ali prepričanja. Najlažje opazimo prilaščanje materialnih dobrin, težje pa je zaznati mentalne vsebine, prepričanja in čustvene odzive, ki smo jih v življenju ponotranjili z opazovanjem in posnemanjem okolice. Je to, kar delamo, čutimo, govorimo, in to, o čemer smo prepričani, resnično zraslo »na našem zeljniku«?

Brahmačarja: zmernost.
Določa zmernost na vseh življenjskih področjih. Osredotočenost na bistveno. Vsaka preobilica, odvisnost ali navezanost pripelje do tega, da nas prevzame in s tem zasužnji. Vpliva na naše mišljenje in ravnanje. Ne gre za popolno vzdržnost, temveč za ohranjanje prave mere in s tem neodvisnosti. Brahmačarja zahteva tudi zavesten razmislek, kaj in koliko nečesa (hrane, denarja, materialnih dobrin, pa tudi potrditve, priznanja, slave …) v resnici potrebujemo. Pri vsakemu posamezniku je ta količina odvisna od življenjskega obdobja in naloge, ki jo ima v tej inkarnaciji.
Prvotno se je brahmačarja razlagala kot spolna vzdržnost in askeza, kar je izhajalo iz prepričanja, da je vse, kar se ne osredotoča na bistveno (to je iskanje resnice), trošenje energije.

Aparigraha: skromnost, spuščanje.
Pomeni, da smo zmožni spustiti stvari, nazive in družbene vloge, s katerimi smo se v nekem obdobju identificirali. Smo se zmožni odpovedati materialnim stvarem, ki jih imamo v lasti, a nam ne služijo več, in jih spustiti nazaj »v obtok«? Temelji na prepričanju, da je vse, kar imamo (tudi telo), le na izposojo, ter da so vloge, ki jih igramo v življenju, le situacije, v katerih se mojstri naša duša. Šele ko bomo povsem odprti za spremembe, ki nam jih prinaša življenje, smo lahko svobodni.

2. stopnja: NIJAME

Nijame navajajo pet načinov ravnanja s samim sabo.

Sauča: čistost.
Na telesni ravni se sauča nanaša na osebno higieno, zavestno prehranjevanje ter ohranjanje optimalnega zdravja. Zadeva tudi neposredno okolico, na katero imamo vpliv; oblačila, dom, soseska … Na duhovni ravni pomeni ohranjanje čistih misli.

Santoša: zadovoljstvo.
Ta nas uči zadovoljstva s tem, kar imamo in kar smo: sprejemanje samega sebe, situacije, v kateri smo, in svojih osebnih danosti v slehernem trenutku. Ne pomeni, da izgubimo težnjo po nadaljnji rasti in razvoju, pač pa da zunanje okoliščine ne vplivajo na naše notranje zadovoljstvo.

Tapas: samodisciplina.
Samodisciplina izhaja iz »žgočega hrepenenja« (sanskr. tapah: vročina) in notranje potrebe, da bi našli svojo izpolnitev. Oboje pomeni motivacijo, da se z vztrajanjem pri ohranjanju rutine lotimo napora, potrebnega za napredovanje.

Svadhjaja: preučevanje samega sebe, samoopazovanje.
Tradicionalno svadhjaja pomeni preučevanje starih svetih spisov, da bi prek simbolov in identifikacij dosegli samospoznanje. Danes jo pojmujemo širše, pomeni sposobnost samoopazovanja, analiziranje svojega uma, opazovanje vzorcev mišljenja, čustvovanja in vedenja ter iskanje sprožilcev nekaterih psiholoških odzivov.

Išvara pranidhana: zaupanje v višjo silo.
Pomeni sprejemanje; dovoliti si opustitev kontrole nad stvarmi, na katere nimamo vpliva. Lahko se odraža v predanosti nekemu božanstvu ali kot globoko zaupanje v smiselnost vsega, kar se nam dogaja oz. zgodi v življenju.

 

3. stopnja: ASANA – telesni položaji. Obvladovanje telesa.

Čeprav asane (telesne položaje) na Zahodu enačimo s prakso joge, Patanjdžalijeve Jogijske sutre omenjajo le en položaj, sedenje (sanskrt. asana: sedeti, zadrževati se).
Da bi dandanes dosegli kultivacijo telesa v sedečem položaju, urimo telo v številnih drugih telesnih položajih, asanah. Vse asane, ki jih izvajamo (tudi sedeči položaj), pa imajo dve skupni lastnosti: stabilnost in lahkotnost. V asani moramo biti prizemljeni, s čimer dosežemo telesno stabilnost, hkrati pa ostati energijsko pretočni. Vsaka asana naj bi tako vsebovala »ha-tha« princip: aktivni in pasivni pol. V asanah odpiramo pretok energije po telesu na več ravneh. Vadimo se v obvladovanju telesa in njegovega delovanja, v poenotenju telesa in duha.

4. stopnja: PRANAJAMA – dihalne tehnike. Usmerjanje prane.

(Sanskrt prana – prvobitna oz. vitalna energija, (a)jama: širjenje, usmerjanje, nadzor) Tako kot um in telesni procesi vplivajo na dihanje, lahko tudi v obratni smeri dihanje vpliva na um in procese v telesu. Več tisoč let stare dihalne tehnike omogočajo usmerjanje prane, da bi na energijski ravni dosegli različne učinke: umiritev uma, osredotočenje, poživitev oz. zvišanje ravni energije, čiščenje organizma, doseganje intuitivnih uvidov, odpravo (ali občutno zmanjšanje) blokad v energijskem telesu …

5. stopnja: PRATJAHARA – obvladovanje čutnih vtisov.

Naš um analizira vse, kar vstopi skozi vrata naših čutil (vid, sluh, vonj, okus, tip). Dražljaje sestavlja, razvršča in premleva. To je po eni strani življenjsko pomembno, saj nam čuti omogočajo stik z zunanjim svetom. Vendar je vedno prisotna tudi nevarnost, da nas čutni vtisi tako zelo preplavijo, da nas odtujijo od zavedanja samega sebe. S pratjaharo se naučimo zaznati vse informacije, ki jih zaznavamo prek čutil, da jih lahko zavestno utišamo. Ko smo jih zmožni odstraniti iz zavesti, se um nanje ne odziva več – tako se lahko potopimo v svoj mir.

6. stopnja: DHARANA – koncentracija.

Sposobnost popolne osredotočenosti na želeno: na zvok, predmet, dejanje, vprašanje, razmišljanje, mantro ali notranji mir in ohranjanje te osredotočenosti.
Šele s tem načinom zbranosti so mogoči globok prodor in razumevanje ter zlitje z objektom osredotočenosti.

7. stopnja: DHJANA – meditacija.

Izkušnja meditacije je izstop iz občutenja sebe in lastnega ega. Je povezanost v enosti, občutek miru in brezčasja, opustitev subjektivnega vedenja, zaznavanja in mišljenja. Vse intuitivno vidimo tako, kot je.

8. stopnja: SAMADHI – razsvetljenje.

Na koncu čaka jogija najvišja blaženost, občutenje enosti z vesoljem, zlitje z božansko zavestjo, stanje absolutne notranje svobode. V samadhiju presežemo navidezne zakonitosti materialnega sveta.

Torej … kako?

Čeprav si stopnje sledijo, se ne izvajajo strogo ena za drugo, temveč sočasno in prepleteno. S prvimi petimi se lahko posameznik sooči dokaj kmalu, na samem začetku svoje jogijske poti, zadnje tri (dharana, dhjana, samadhi) pa se že uvrščajo v naprednejše tehnike: do sem naj bi jogi že obvladoval miselne vzorce in vzgibe ter fizično in energijsko telo. Na podlagi tega se lahko posveti raziskovanju svoje zavesti in duševnih pokrajin.

Posamezne stopnje Patanjdžalijeve Aštange marge se osvajajo zelo počasi, znotraj vsake tudi nikoli ne dosežemo končne, ciljne ravnine. Gre za vzdrževanje in nadgradnjo naših spretnosti v vsaki izmed stopenj, kar je stalen proces, v katerem se posameznik nenehno postopno razvija. Tudi če ne nameravamo doseči končne stopnje, samadhija oz. razsvetljenja, se zavestna »hoja« po osemstopenjski poti izredno splača: z redno vadbo (in odprtim umom in srcem) korak za korakom spoznavamo svoje delovanje, odzivanje in čustvovanje, se srečujemo z omejujočimi miselnimi vzorci in jih presegamo, se osvobajamo blokad … Pridobivamo občutljivost za stanje telesa, za kultivacijo notranjega miru in stabilnosti, upravljamo svojo energijo … Ozavestimo, katera prepričanja in želje res izhajajo iz naše biti ter osmislimo svoje življenje prek dejanj, v katere verjamemo. V družbenem kontekstu smo bolj etični. Stopamo po poti samouresničenja in s tem proti bolj izpopolnjujočemu bivanju. Postajamo notranje svobodnejši.

 

V razmislek …

Osemstopenjska pot je namenjena temu, da jo čim prej prenesemo v prakso in delovanje. Kar pa ni enostavno.
Že na samem začetku lahko naletimo na problem: ahimsa, nenasilje. Smo res nenasilni? Kako lahko živimo čim bolj nenasilno do samih sebe, bližnje okolice, do vseh živih bitij, do planeta? V dejanjih … pa tudi v mislih?
Ali pa vzemimo nijamo išvara pranidhana, zaupanje v višjo silo; je napetost, ki jo čutimo v vratu, posledica krčevitosti, želje, da bi imeli vsaj nekaj nadzora nad zahtevnimi razmerami v službi? Zaupamo v to, da je vse točno tako, kakor mora biti, ne glede na to, kako je situacija iz naše perspektive videti v tem trenutku?
Je mogoče v gneči sredi kaotičnega nakupovalnega centra vaditi pratjaharo, odstraniti dražljaje iz okolice; pozabiti na hrup, na postani zrak, neonske luči in množico ljudi, se potopiti v svoj mir, povezati z dihom in se osredotočiti na najpomembnejše?
Smo danes sploh že zadihali, tako da je dih raztegnil in sprostil naš trup, s polnim jogijskim dihom, in si omogočili pretok prane po telesu (pranajama), ali dihamo le v vršičke naših pljuč?
Sedimo zgrbljeno (asana)?
Nestrpno pričakujemo »lajke« na Facebooku, ko zamenjamo profilno sliko (brahmačarja)?
Ali ostajamo »dobra mati«, ki ponuja usluge in nasvete otrokom, ki so že zdavnaj odrasli in poročeni (aparigraha)?
Smo zmožni svadhjaje na družinskem kosilu, nepristranskega samoopazovanja, zavedanja misli in svojih čustvenih odzivov v interakciji z družinskimi člani?

Želim vam, da vas na vaši poti joge doleti polno zanimivih uvidov. Spoznajte samega sebe.

Literatura:
Farhi, D. Mind, Body & Spirita Return to Wholeness. 2000. St. Martin’s Griffin, New York.
Taimni, I. K. Veda o jogi. Patanjdžalijeve sutre o jogi v sanskrtu s transliteracijo v latinici. 1994. Nazarje, Bele.
Schops, I. Joga. Veliki priročnik za začetnike in izkušene. 2011. Učila, Tržič.

Koledar
dogodkov