avtorica članka: Barbara Habič Pregl, Joga studio Sadhana

V letih prakse poučevanja joge sem se naučila, da je joga za starejše lahko zelo poglobljena, čeprav ne vsebuje akrobatskih elementov. Ta izkušnja ni prišla samo iz skupin, s katerimi delam, ampak skozi moje telo, iz lastne izkušnje staranja. Redna praksa joge, ki jo izvajamo v različnih življenjskih obdobjih, nam prinaša tudi različne blagodejne učinke. Od gibkosti na telesni ravni in dobre predihanosti do sposobnosti koncentracije, umiritve in splošnega zavedanja telesa.

Z vidika joge telo sestavlja pet energetskih plasti, koš, ki so različnih kvalitet in sestavljajo celoto naše psihofizične in duhovne osebnosti. Joga deluje skozi te plasti in je kot taka mnogo več kot samo fizična aktivnost, je celostna psihofizična metoda. Ni blagodejna samo za počutje na telesni ravni, tudi na ravni uma ima dobra in uravnotežena praksa mnogotere učinke, ki oblikujejo našo naravnanost do okolja, ki nas obdaja, in tudi naš značaj.

Z leti izkusimo različne spremembe, tako na ravni telesa kot uma. Ob še tako prizadevni vadbi naše telo peša in izgublja tako mišično kot kostno maso, izkusimo obrabo sklepov, posledice dolgoletnih vzorcev gibanja, ki so morda poklicno pogojeni, v starosti nas določajo naš način življenja, genetika in, kot bi rekli jogiji, karmična situacija.

Pogosto imamo občutek, da se nam življenje nekako oddaljuje. Vse več je novih stvari, ki jih ne maramo, ne razumemo, ne znamo. To nam daje občutek negotovosti, ki je na psihični ravni lahko potisnjen v ozadje – odraža pa se, kot vse – na telesni ravni. Izgubljamo trdnost pod nogami, občutek ravnotežja, kar je posledica izgubljenega notranjega ravnovesja.

Na staranje se vedno lahko odzovemo na tri načine: z zanikanjem in brezglavim iskanjem eliksirja mladosti, s slabo voljo in občutkom, da smo poraženi in nam vse uhaja iz rok, ali z iskanjem novega ravnovesja in s sprejemanjem.

Pravijo, da je starost modrost. V današnjem času bi težko zagovarjali kaj takega, saj je družbena naravnanost ob izdatni medijski podpori naperjena proti starosti. Biti star preprosto kmalu ne bo več spodobno in pridevnik star bo samo še žaljivka.

Ne želimo si samo podaljševati življenja, ampak predvsem mladosti. Joga ni obljuba večne mladosti, je pa prav gotovo razvila številne tehnike za harmonično staranje.

Harmonično pomeni biti v skladu z obstoječim stanjem v njegovi najboljši različici. Prav gotovo tudi za starost velja, da žanjemo, kar smo sejali. Joga tudi v starosti ponuja eleganten in ne pretirano zahteven tip telesno-duševne aktivnosti, ki nam lahko pomaga h kakovostnemu preživljanju starosti.

Osnovno izhodišče jogijske prakse za starejše je še vedno in vedno bolj osnovni stoječi položaj, tadasana. Vzroki za to, da ne znamo več stati trdno na tleh, so kompleksni kot življenje samo. Težava je lahko čisto fizična: zaradi dolgotrajnih vzorcev gibanja, ki so morda posledica poklica, ki ga opravljamo, obrabe sklepov, pešanja mišic in slabega zavedanja telesa. Slaba drža je lahko tudi preprosto posledica našega značaja in naravnanosti: introvertirani, nesamozavestni, nesrečni ljudje se zapirajo, imajo sključeno držo, kar se ne kaže samo na hrbtenici, ampak tudi na notranjih organih, ki so ves čas v prisilni, skrčeni drži in neustrezno prekrvavljeni.

Osnovni stoječi položaj, kjer se trdno ukoreninimo v tla, ima najprej presenetljiv učinek na naša, prepogosto z leti izmučena in skrivenčena stopala.

Stopalo naj bo kot odprta dlan, s katerim se oprijemljemo tal, jih tipamo, čutimo in se primerno odzivamo nanje. Ustrezna skrb za stopala in nega v starosti nikoli ne more biti pretirana. Ko zadihajo stopala, ko ponovno začutimo ta osupljivi, zapleteni del telesa množice sklepov in mišic, se izboljša tudi naša hoja. Sila težnosti, ki jo vse slabše obvladujemo, izgubi svojo moč; korak ni več težko nabijanje v tla, ampak drsimo skozi prostor.

S stopal se dvigamo navzgor v ravnem stebru, ki poravnava medenico in glavo. Ko se zravnamo, začnemo uporabljati trebušne mišice in trebuh ni več mlahav in viseč. Ramena ozavestimo in potegnemo lopatice navzdol in osvobodimo morda stisnjene podpazduhe – vse je stresna drža telesa, ki se je pogosto sploh ne zavedamo. Ozavestimo hrbet, prostor za sabo, tisti zlovešči, neobvladani prostor, ki ga ne nadzorujemo, lahko pa z njim komuniciramo, govorimo s hrbtom.

Gora/tadasana je, kot velja za vse asane, psihofizični položaj, ki z rednim izvajanjem poveča naše zavedanje telesa v stoječem položaju in nam daje hkrati občutek samozavesti, odprtosti nasproti vsemu, kar nam prihaja nasproti in od zadaj. Vstopamo v prostor s trdnostjo in odkritostjo, kar sporoča naša govorica telesa.

Naslednja stopnja treninga prizemljenosti je trening ravnotežja. Ravnotežni položaji so za starejše ljudi izjemno pomembni, kar lahko vsakič sproti preverjamo v praksi. Stanje na eni nogi lahko z leti postane pravi izziv, uspešno obvladovanje – umirjena stabilnost – pa nam vrača občutek obvladovanja telesa, gibanja in prostora.

S položajem tadasana se začne tudi zavedanje trebušnega centra, ki nam daje ravnotežje in ravnovesje. Iz trebušnega centra se pravilno gibamo, vzdržujemo pokončno držo in z razgibavanjem trebušnih mišic tudi nudimo blago, a učinkovito masažo organom v trebušni votlini.

Vsaka vadba mora vsebovati gibanje, ki ogreje telo in predvsem sklepe, in to velja za celotno telo. Poleg priprave na asano pa je priporočljivo in blagodejno tudi gibanje po asani ali sklopu asan, ki so povezane v smislu vinjase – mehkega prehajanja iz enega položaja v drugega. Ti preprosti gibi imajo funkcijo nevtralizacije napetosti, da jih ne prenašamo z enega sklopa na drugega.

V stoječih asanah predvsem skrbimo za prepotrebno obremenjevanje dolgih kosti, zasuki in inverzni položaji nam povedo, kako gibko je še naše telo. Pri izvajanju položajev ne hitimo, vzamemo si čas, da iščemo in najdemo svoj položaj, ki ga povežemo z dihom. Opazujemo, kako nas dihanje vodi v položaj in iz njega, kako dihalne tehnike ohranjajo asano ali jo podkrepijo. S svojimi trenutnimi danostmi prilagodimo položaj, da se, taki kot smo, najdemo v njem. Uro joge rada sestavljam tako, da sledi začetnemu ogrevanju daljša dinamična praksa, v kateri iščemo gibkost, fluidnost gibanja, svoj notranji ritem in skladnost diha in giba. Vse to vodi k asani, ki jo na koncu zadržujemo dlje. V položaju telesa poskušamo najti ASANO, skladno umirjeno stabilnost, povezanost telesa in uma.

Jogijski učitelji imamo na voljo več pripomočkov, od odej, kvadrov, trakov do stolov itd., s katerimi lahko asane prilagajamo vsakemu telesu posebej ali včasih z njimi sploh omogočimo izvedbo položaja. Včasih pa se odločim za kar najmanjšo uporabo pripomočkov, želim, da telo, ne glede na stanje, v katerem je, aktivno išče položaj. Morda ni najlepši in najpopolnejši, je pa najboljši, ki ga zmoremo tisti hip, v okviru varne izvedbe seveda.

Za ohranjanje gibkosti in s tem obvladovanje prostora so zelo koristni sklopi dinamičnih praks, kot je pozdrav soncu, luni in drugi. Prehodi v izpadni korak in iz njega iz deske ali strešice postajajo z leti velik izziv, zato jih je smiselno redno vključevati v prakso.

Posebno poglavje je meditacija ali vsaj dharana (umik čutov navznoter) in djana (koncentracija). Sposobnost koncentracije z leti pogosto opeša in tehnike meditacije so enako pomembne kot ohranjanje telesnih sposobnosti, morda še bolj. Tako stari kot mladi smo utrujeni od življenja, ki nam neprestano vsiljuje množico čutnih dražljajev, ki so za naše možgane zelo utrujajoči in nekoristni. Pomislimo samo na to, kako izmozgani se privlečemo iz nakupovalnega centra. Tako kot telo tudi možgani potrebujejo počitek. Pogosto se v starosti srečujemo s pešanjem sposobnosti koncentracije, pozabljivostjo in prav tehnike, ki so v jogi priprava na meditacijo, so lahko pri ohranjanju naših umskih sposobnosti koristne. Sodobna znanost preučuje fenomen meditacije že kar nekaj časa in je prepoznala njen potencial pri ohranjanju duševnega ravnovesja. Duševno ravnovesje v jogi je duhovno ravnovesje. Meditacijo mnogi uvajajo tudi v šolah, za starejše pa je to ena od vej joge, ki jo najbolj priporočam. Zahteva nekaj časa, da se je naučimo, obstajajo različne tehnike meditacije, poiščemo pač tisto, ki nam najbolj ustreza. Za popolno umirjenost telesa
potrebujemo kar nekaj vaje in v osnovi so asane in dihalne tehnike, pranajame namenjene doseganju tega cilja.

Starost, ki je četrta faza našega življenja, se pojavi nekako po 70. letu. To je zima našega življenja, ko naš notranji ogenj počasi ugaša. To je obdobje, ko lahko ovrednotimo, shranimo in razdelimo zrela semena svojega drevesa. Želimo si ostati aktivni, tako fizično kot psihično. Joga nam lahko pomaga osvoboditi našo notranjo modrost in jo razviti.

Svadhjaja je tehnika avtorefleksije in študija modrih knjig. V umirjeni sproščeni koncentraciji je možnost, da osvetlimo svoje nagibe, značajske poteze, besede in dejanja, jih postavimo v pravo luč, resnicoljubno in pošteno.

S tem čiščenjem pred svojim pragom oblikujemo svoje misli in s tem značaj. Modrost je privlačna in nas napolnjuje z notranjo radostjo. In taki nismo nikoli osamljeni.

Ker je joga prilagodljiva in kompleksna veda, ni nikoli prepozno, da začnemo z njo.

V jogi ni tekmovalnosti, vsak je sam s svojim telesom in umom, da si najde svojo pot. Dolgoletne izkušnje poučevanja so mi dale veliko veselja s skupinami starejših in spoštovanja njihove
odprtosti in prizadevnosti. Ne nazadnje tudi zmogljivosti. Tu in tam si postavimo izziv, ki nas skoraj brez izjeme prijetno preseneti in nagradi. Največja nagrada za učitelja pa je razlika, ki jo lahko skupaj s praktikanti opazimo med začetkom in koncem prakse: radost, razigranost, mnoge napetosti ali bolečine izzvenijo, in to je tisto, kar želimo vtkati v svoj vsakdan, ne samo v srečanja enkrat na teden.

Joga je način življenja, ko tisto, kar se naučimo na urah,dejavno prepletemo z vsakdanjim življenjem, ko čutimo, da nam telesno koristi in oblikuje naš značaj.

Takrat telovadba postane joga.