Joga studio Sadhana

Nov članek Sneže Vidovič: Praksa joge in njen tempo – stres ali priložnost za samoopazovanje?

Praksa joge in njen tempo – stres ali priložnost za samoopazovanje?

Avtorica: Sneža Vidovič, učiteljica joge v Joga studiu Sadhana

Sneža Vidovič, Joga studio Sadhana
Sneža Vidovič, Joga studio Sadhana

V Sadhana šoli joge, kjer izobražujemo učitelje joge, namenjamo nekemu predmetu še posebno pozornost: didaktiki in metodiki poučevanja. Učitelj ima lahko ogromno znanja, vendar če nima občutka za ljudi in pravih veščin za prenos znanja, vadba joge ne doseže svojega namena. Za trenutek se bom zadržala pri tempu ure, saj se mi ta zdi ključen za dobro počutje med prakso joge in tudi po njej.

Ničkolikokrat so mi učenci povedali, da so bili na kakšni uri joge in so komaj sledili programu, težko so lovili sapo in mukoma upoštevali učiteljeva navodila  … ugotovili so, da je bila praksa joge pravzaprav stres. Kakšen paradoks! Tudi sama sem že doživela vodenje brez pravega posluha, še posebej v sodobnih joga studiih, kjer prevladujejo jogijske prakse v duhu vinjasa joge, flow joge ali izpeljank iz aštanga vinjasa joge. Tako se ustvarja napačna predstava, da je vsaka dinamična oblika hatha joge norenje iz enega položaja v drugega.

Sama zelo uživam v fluidnem gibanju, v povezovanju giba in diha, kjer vse teče lepo sinhrono. Moja osebna praksa hatha joge je pogosto »mehka vinjasa«, kot jo rada poimenujem, pri kateri imam vedno čas za samoraziskovanje telesa, diha in miselnega toka. Mehkoba se kaže v umirjenem tempu, mehkih prehodih in ne nujno v intenzivnosti. Včasih je mehka vinjasa lahko zelo intenzivna praksa joge. Zavedam se, da je eno samostojna praksa joge, drugo pa vodena praksa. Vendar lahko učitelji tudi v vodeni praksi joge ustvarimo prostor za umirjeno gibanje, brez stresa in norenja.

Izpostavila bom tri ključne elemente, ki jih velja upoštevati:

  • Zavedanje oz. čuječnost med prakso je posledica pravega tempa

Tempo v praksi joge je hitrost izvajanja jogijskih tehnik. Doživljanje, kaj je hitro ali prehitro, kaj pa počasi, je seveda lahko zelo subjektivno, a tisto, kar jasno kaže, da smo ubrali prehiter tempo, so zmedeni obrazi učencev, lovljenje sape in telesa, ki tvegajo poškodbo, da bi dohiteli učitelja. Cilj ni to, da izvedemo čim več tehnik v eni praksi. Cilj niti ni en vdih, en gib … cilj je ustvariti okolje (prostor in čas), da se zavedamo sebe, medtem ko izvajamo jogijsko tehniko. Učitelj mora opazovati učence, njihovo mimiko, gibanje, barvo kože in ne nazadnje dihanje. Dober učitelj je dober opazovalec. Njegova fleksibilnost se kaže v sposobnosti prilagajanja skupini in spretnem krmarjenju med tehnikami.

Pomislimo, kaj nam da več. Izlet, kjer norimo od točke do točke, kjer si želimo pogledati vse znamenitosti kraja, ali izlet, kjer si vzamemo čas, da opazujemo okolico, ljudi, ter čas, da začutimo, kakšen utrip ima mesto? Na koncu šteje doživetje. Enako je pri jogi.

  • Praksa joge naj poteka kot Gaussova krivulja

 Začetek ure naj vsebuje počasen razvoj gibanja in umirjen tempo, nato naj se tempo malo stopnjuje in doseže vrh, na koncu se spet upočasnjuje in umirja. Vrh ure naj bo še vedno dosegljiv, vsekakor naj ponudi izziv, vendar pa ne sme porušiti notranjega ravnovesja. Ko govorim o vrhu ure, lahko ponudimo tudi variacije v intenzivnosti, učenec pa sam izbere … obstajajo številne možnosti, kako neko asano izvesti s kar najmanj napora ali kako nadgradimo osnovni položaj.

Zaporedje tehnik in sekvenca ure naj bi sledila Gaussovi krivulji, če govorimo o klasični hatha jogi ali vinjasa pristopu. Seveda pa je je načelo zaporedij drugačno, če učimo regenerativno jogo, jin jogo ali izvajamo terapevtski pristop. Danes se ponujajo instantni recepti za zaporedje asan, nekatere vrste joge celo zapovedujejo vedno isto zaporedje … sama raje ubiram svoje sekvence, odkrivam ustvarjalne poti, ki vedno dajejo oseben pečat. V Sadhana šoli joge pa predvsem učim načela in ponujam modele razmišljanja, kako sestaviti uravnoteženo zaporedje tehnik, namesto da bi ponudila končni izdelek. Saj poznate rek, da te pravi učitelj nauči loviti ribe in ti je ne prinese na krožniku?

  • Vsaka praksa joge je zgodba

Vsaka praksa joge naj ima zgodbo in cilj oz. temo, ki se razvija. Vsaka ura je priložnost za učenje, to učenje pa lahko poteka zelo sproščeno, zabavno in predvsem brez občutka, da moramo dosegati vidne rezultate. Učitelj joge povabi učence, da so pozorni na konkretne stvari pri izvedbi, morda razloži, zakaj se neka tehnika izvaja, kaj je njen namen. Vsekakor v to zgodbo in poučevanje vključuje jasno komunikacijo, nazorno demonstracijo ter ima ves čas rdečo nit. Prav rdeča nit je tisto, kar daje učencu občutek, da je dobro usmerjen v celotni zgodbi prakse. Ko vemo, kam gremo, ni bojazni, da bi se povsem izgubili.

In za konec: poučevanje joge je svojevrstna umetnost.  Vsak učitelj joge z leti dopolnjuje slog poučevanja, ga bogati in predvsem raziskuje. Same tehnike joge vedno potrebujejo medij za prenos. Medij pa je učitelj, ki mora imeti predvsem občutek za tempo … v življenju ali na blazini za jogo.

 

 

 

Koledar
dogodkov